V 19. stoletju je bil Trst za tiste, ki so iskali delo in nastanitev, poln novih priložnosti in izzivov. Anton Hajdrih (Heidrich) je leta 1873 prišel v Trst iz Ljubljane. Rodil se je 9. januarja 1842 in bil zadnji sin damskega krojača, ki je postal v slovenski prestolnici pomemben trgovec . Po nekaj letih študija glasbe, ko je njegova zelo verna družina upala, da se bo Anton odloči, da gre za duhovnika, mu je starejši brat, ki je opazil, da gredo bratovi interesi v drugo smer, svetoval, naj zapusti ljubljansko semenišče in se vpiše na praško glasbeno akademijo.
Zaradi zdravstvenih težav, kljub dobri volji in nadarjenosti, Hajdrih ni mogel nadaljevati kariere opernega pevca, kot bi si želel, zato je leta 1867 opustil študij v Pragi.
Leta 1873 so v trstu razpisali tečajuza telegrafiste in Hajdrih se je odločil, da se preseli v Trst, da bi kandidiral za državno službo. Kljub končanemu tečaju ni dobil službe, vendar je medtem ustanovil moški vokalni kvartet, ki je postal zelo priljubljen in vabljen na veselice in prireditve v Trstu in na Krasu.
Konec leta 1874 je Hajdrih postal zborovodja tržaškega nemškega društva Eintracht, hkrati pa je vodil druge zbore slovenske skupnosti, sodeloval s Slavjansko čitalnico in komponiral.
O tej kulturni živahnosti sem pisala v eseju Trieste, dalla convivenza pacifica all’intolleranza razziale, tukaj je povezava.
Leta 1874 je Hajdrih v Ljubljani izdal svojo prvo zbirko 11. skladb Jadranski glasovi med katerimi je tudi skladba za moški zbor Jadransko morje na besedilo Simona Jenka , ki je postala ena njegovih najbolj priljubljenih pesmi in je v času fašizma postala pesem upora.
Da bi izboljšal svoj ekonomski položaj, je Hajdrih zaprosil a poučevanje in dobil mesto učitelja v Rodiku, kjer je ustanovil tudi pevski zbor. Zaradi pogostih potovanj je zbolel za jetiko in bil odpuščen z delovnega mesta.
V upanju, da bo ozdravel, se je vrnil v Ljubljano, kjer je 3. junija 1878 umrl.
Njegova sestra Terezija je Hajdrihovo zapuščino poslala bratovemu prijatelju Valentinu Kosovelu, ki je leta 1879 izdal drugo zbirko Jadranski glasovi s še 11 zborovskimi skladbami. Leta 1911 je Kosovel celotno Hajdrihovo zapuščino podaril Glasbeni matici, vendar je -kot vemo- tržaška glasbena ustanova 13. julija 1920 v požaru v Narodnem domu, kjer je imela sedež, izgubila vse svoje premoženje, arhiv in instrumente. Posledično so tako usodo doživela tudi Hajdrihova dela.
Proseški Moški pevski zbor, ki so ga ustanovili leta 1887 in je eden najstarejših delujočih zborov v Furlaniji Julijski krajini, se je sprva imenoval po Hajdrihu, pozneje pa je postal Moški pevski zbor Vasilij Mirk.