Decembra 2010 je Pokrajinski arhiv Koper v sodelovanju s Slavističnim društvom Koper izdal zbornik z naslovom Cesarsko-kraljevo možko učiteljišče v Kopru 1875-1909: Slovenski oddelek. Zbornik s sestavki 15 avtorjev sta uredili Mirjana Kontestabile Rovis in Jasna Čeb-ron, oblikovanje in prelom je prispeval Aleš Sedmak.
Delo sestavljajo štirje vsebinski sklopi. Prvi zajema predgovore Vesne Mikolič, Milana Rakovca, Boštjana Debelaka, Senije Smailagič in Jasne Čebron, obsežnejše uvodnike pa so pripravile Mirjana Kontestabile Rovis, Denis Kocjančič, Maja Tripar, Liljana Bojanič, Melanija Kerševan, Luisa Antoni, Marija Gombač in Jasna Če-bron. Tretji je tematski sklop o profesorjih učiteljišča s prispevki Ines Cergol, Rožane Koštial, Martine Rodela ter treh hrvaških avtoric, četrti pa o dijakih s prispevki Valentine Parovel, Maje Smotlak, Franca Černigoja, Vesne Stibilj in Alferije Bržan.
Tekst dopolnjujejo številni arhivski dokumenti, zlasti reprodukcije spričeval, predmetnikov, redovalnic, naslovnic knjižnih del, odlikovanj, pisem, pa tudi fotografij učiteljev in dijakov, ter grafikoni.
Po monografiji Srečka Vilharja Slovensko učiteljišče v Kopru 1875-1909, ki jo je leta 1976 izdala Založba Lipa Koper, in prispevku Boža Jakovljeviča, Učiteljska škola u Kopru i školovanje hrvatskih učitelja v reviji Annales (1996), gre za prvi obširnejši in tehtnejši prispevek o tej nadvse pomembni šolski ustanovi Avstrijskega primorja, ki je v 34 letih svojega delovanja dala prek 400 slovenskih in hrvaških izobražencev ter narodnih buditeljev, hkrati pa je za tedanje čase vzpostavljala enakovredna razmerja med uradnim nemškim jezikom in jeziki okolja, se pravi italijanščino, slovenščino in hrvaščino. S tem je nedvomno dokazovala, da je bilo že tedaj možno sobivanje različnih etničnih skupnosti in različnih jezikov ter kultur pod isto streho, kot v svojem uvodnem sestavku ugotavlja Vesna Miko-lič, dekanja Fakultete za humanistične študije Koper UP.
Prav gotovo je ena od odlik pričujočega dela ta, da je zasnovano v obliki zbornika, kar je omogočilo interdisciplinarni pristop, ki je prispeval k pestrosti in raznolikosti tem, ne da bi zbornik pri tem izgubil na svoji zaokroženosti in vsebinski povezanosti. V veliki meri je plod raziskovalnega dela številnih že uveljavljenih avtorjev (pretežno avtoric) s področja humanističnih strok, pa tudi nekaterih mlajših iz študentskih in dijaških vrst, nastalih v šolskem letu 2007/08 na Gimnaziji Koper in v študijskem letu 2008/09 na Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem.
Med uvodniki tako najprej sledimo zgodovinskemu orisu Mirjane Kontestabile Rovis o šolstvu v Istri, posebej pa o nastanku c.-k. moškega učiteljišča v Kopru ter o številčnem stanju in socialnem statusu dijakov v slovenskih, hrvaških in italijanskih oddelkih. Slovenski oddelek učiteljišča sta v svoji raziskavi posebej osvetlili Denis Kocjančič in Maja Tripar, medtem ko sta Liljana Bojanič in Melanija Kerševan obdelali likovno dejavnost koprskih učiteljiščnikov oziroma lik profesorja Saše Šantla, uglednega slikarja in skladatelja, suplenta na koprskem učiteljišču v šolskem letu 1906/07. Luisa Antoni in Marija Gombač sta razgrnili glasbeno dejavnost učiteljiščnikov, še posebej pa Srečka Kumarja, enega glavnih organizatorjev, glasbenih učiteljev in primorskih zborovodij. Tematski sklop zaključuje Jasna Čebron s pregledom literarnega delovanja maturantov koprskega učiteljišča, tako pripovednikov kot pesnikov, med katerimi naletimo na tako ugledna imena, kot so Jože Pahor, Josip Ribičič in Karel Širok.
Med profesorji učiteljišča je Ines Cergol izpostavila lik hrvaškega književnika Vladimirja Nazora oziroma njegovo dvoletno službovanje na koprskem učiteljišču, ki je pomembno zaznamovalo njegovo literarno delovanje. Čeprav se koprsko obdobje, kot navaja avtorica, ne uvršča med plodnejša ustvarjalna obdobja Nazor-jevega življenja, vsaj glede kvantitete, pa bo ostalo zaradi dejstva, da je bil Veli Jože zasnovan in napisan v Kopru, eno ključnih mest v celotnem umetnikovem ustvarjalnem snovanju.
Nič manj pomembna nista prispevka o življenju in delu jezikoslovca Ivana Koštiala, ki sta ju pripravili Ro-žana Koštial in Martina Rodela. Ravno Koštialovo sedemletno koprsko obdobje (1902-1909) je bilo namreč zelo ustvarjalno in plodno, saj se je med drugim posvečal raziskavam glagoljaštva. Iz doslej skromnih in razpršenih podatkov v njegovi zapuščini je po zaslugi obeh avtoric nastal dragocen in pregleden oris njegove vsestranske ustvarjalnosti in raziskovalne vneme na širokem področju od slovanskega jezikoslovja do literar-nozgodovinskih tem. Prvikrat je zbrana in objavljena tudi njegova doslej dostopna in obdelana bibliografija, ki prav gotovo kliče k nadaljnjim raziskavam njegovega vsestranskega in izjemno plodnega dela.
V zadnjem sestavku treh hrvaških avtoric izstopa lik profesorja fizike in matematike Josipa Belušiča, enega velikih izumiteljskih umov, ki je med drugim izumil velocimeter in se s tem častno zapisal na strani svetovne tehnične dediščine.
O nekaterih vidnejših dijakih učiteljišča je spregovorilo pet avtorjev oziroma avtoric: Valentina Parovel o primorskem obdobju Josipa Ribičiča, mladinskega pisatelja, učitelja in kulturnega delavca, ki je učiteljišče obiskoval v letih 1905-1909, Maja Smotlak pa o Ferdu Kleinmayrju, primorskem pedagogu in kulturnem delavcu, ki se je udejstvoval na literarnem, publicističnem, didaktičnem in jezikoslovnem področju. Franc Černigoj je predstavil učitelja Edmunda Čibeja, Vesna Stibilj učitelja Antona Možino in Alferija Bržan učitelja in narodnega buditelja Josipa Valentiča.
S petnajstimi članki je torej v zborniku, kot poudarjata urednici, predstavljena zgodovinska umeščenost koprskega učiteljišča in monografsko razčlenjeno delo nekaterih profesorjev in dijakov, predvsem iz slovenskega oddelka. Pri opredelitvi namena te publikacije poudarjata, da bi morala biti v ponos Kopru in slovenskemu šolstvu, vendar ostajata neznana obema okoljema, kar še dodatno vzpodbuja k nadaljnjim raziskavam te problematike v okviru univerz v Gorici, Trstu, Kopru in na Reki, da bi s komparativnimi študijami razkrili kulturnozgodovinski pomen te šole, ki je pred več kot sto leti že uresničevala spoštljivo strpnost in odprtost med različnimi kulturami in jeziki tedanjega Avstrijskega primorja. Ravno to dejstvo pa postavlja pod vprašaj stališča oziroma prizadevanja tedanjega Političnega društva Edinost v Trstu pa tudi širšega slovensko-hrvaškega tabora, da bi se slovenski in hrvaški oddelek učiteljišča preselila v Gorico, oziroma v Kastav, do česar je dejansko prišlo leta 1906 oziroma 1909. Če je tro-jezično učiteljišče sorazmerno kmalu postalo tarča istrskega deželnega zbora, ki je hotel doseči, da bi vsi Italijani v Avstrijskem primorju nastopili enotno in si izborili takšno učiteljišče, na katerem bi potekal pouk le v deželnem jeziku – po mnenju deželnozborske večine je bil to seveda italijanski jezik – nemščina pa bi bila zgolj obvezni predmet, je težje razumljivo stališče slovensko-hrvaškega tabora, da v težnjah in vztrajnih naporih avstrijske vlade in c.-k. namestništva v Trstu, da učiteljišče ostane v Kopru, ni zaznal vsestranske koristi tovrstne ustanove za svoj bodoči narodnostni razvoj. Kakor je bilo voditeljem slovensko-hrvaškega političnega tabora ter poslanski manjšini v deželnem zboru jasno, da je vprašanje učnega jezika v šolah eno temeljnih vprašanj, saj je bila od tega v veliki meri odvisna narodova prihodnost, je po drugi strani kontradiktorno, da so se tako vneto borili za premestitev učiteljišča iz Kopra, saj je s preselitvijo slovenskega oddelka v Gorico in hrvaškega v Kastav, v Istri tja do I. svetovne vojne nastala precejšnja praznina na šolskem področju.
Zbornik torej zlasti s pregledi vsestranske dejavnosti primorskih učiteljev, njihove usposobljenosti in strokovnosti, pa tudi s poudarkom kulturnozgodovinskega pomena te ustanove v tedanjem specifičnem prostoru Avstrijskega primorja oziroma samega Kopra, temeljno vprašanje in dilemo, dosedanje videnje in ocenjevanje našega nacionalnega boja oziroma nacionalnih antago-nizmov na prelomu 19. in 20. stoletja, v marsičem izpostavlja kritičnejši oceni. Hkrati s tem pa odpira nove možnosti raziskav, ocen in spoznanj o tej prelomni dobi naše polpretekle zgodovine.
Salvator Žitko
Vir: DLib.si | PDF dokument.